Avtorske pravice

Avtorska pravica je enovita pravica na avtorskem delu, ki je sestavljena iz upravičenj moralne, materialne in druge narave. V praksi zato običajno uporabljamo izraze moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja.

Moralne avtorske pravice varujejo avtorjeve duhovne in osebne vezi do dela. Tem pravicam se ni mogoče odpovedati ali jih prenesti na kogarkoli drugega. Najbolj tipični moralni avtorski pravici sta pravica priznanja avtorstva (ki pomeni, da je treba ob vsakokratni objavi avtorskega dela navesti ime ali psevdonim avtorja) in pravica spoštovanja dela (ki avtorju omogoča, da se upre skazitvi ali drugemu neželenemu posegu ali uporabi njegovega dela).

Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Uporaba avtorskega dela je (razen če zakon določa drugače) dopustna le, če je avtor pod pogoji, ki jih je sam določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Materialnih avtorskih pravic je toliko, kolikor je znanih oblik uporabe avtorskih del. Med materialne avtorske pravice spadajo npr. pravica reproduciranja, pravica distribuiranja, pravica javnega izvajanja, pravica javnega prenašanja, pravica predvajanja s fonogrami in videogrami, pravica javnega prikazovanja, pravica radiodifuznega oddajanja, pravica dajanja na voljo javnosti, pravica predelave in pravica avdiovizualne priredbe. Avtor s prenosom posameznih materialnih avtorskih pravic drugim omogoči uporabo svojega dela, tem pravicam pa se lahko tudi odpove.

Druge pravice avtorja so pravice, s katerimi se varujejo določeni interesi avtorja, ki niso tipično duhovne ali ekonomske narave. Med te pravice avtorja se na primer uvrščajo pravica do dostopa in izročitve izvirnika ali primerka avtorskega dela in pravice do različnih nadomestil za zakonsko dovoljene uporabe avtorskih del, ki se jim avtor praviloma ne more odpovedati ali jih prenesti na druge osebe. 

Male avtorske pravice so izraz, s katerim označujemo sklop materialnih avtorskih pravic, ki omogočajo avtorju, da dovoljuje ali prepoveduje netelesno uporabo avtorskega dela. Najbolj tipični primeri takšne uporabe so npr. javno izvajanje glasbenega ali književnega dela v živo, predvajanje glasbe ali književnega dela prek radia in televizije in predvajanje glasbe na javnih prireditvah ali v javnih prostorih (kot so bari, trgovine, čakalnice, športni objekti in dvigala). Za upravljanje in uveljavljanje malih avtorskih pravic na področju glasbe in književnosti so z zakonom pooblaščene kolektivne organizacije avtorjev. V Sloveniji sta to združenje SAZAS za glasbenike in združenje ZAMP za avtorje književnih del. Ti dve organizaciji od uporabnikov avtorskih del (npr. od radijskih in televizijskih hiš ali prirediteljev koncertov) pobirata denarna nadomestila za uporabo avtorskih del in zbrana nadomestila razdelita med upravičene avtorje.

Mehanske (mehanične) avtorske pravice so materialne avtorske pravice, ki avtorju omogočajo, da dovoljuje ali prepoveduje reproduciranje, torej uporabo avtorskega dela v telesni obliki. Reproduciranje vključuje vse oblike fiksiranja dela na materialnem nosilcu ali drugem primerku v kakršnikoli obliki (npr. v obliki grafičnega ali tridimenzionalnega razmnoževanja, tonskega ali vizualnega snemanja, shranitve v elektronski obliki). Mehanske avtorske pravice lahko upravlja avtor sam, kar pomeni, da sam dovoljuje ali prepoveduje reproduciranje svojega dela in postavlja pogoje za takšno uporabo. Uporabnikom, ki pridobijo dovoljenje za reproduciranje avtorskega dela neposredno od avtorja, tako ni treba plačati nadomestil kolektivnim organizacijam.