Zobozdravniki lahko v svojih ordinacijah brezplačno predvajajo glasbo

Gre za dve sodbi, ki ju je sprejelo Sodišče EU leta 2012 v postopku predhodnega odločanja, ki sta ga sprožili italijansko in irsko nacionalno sodišče. V zadevi št. C-135/10 je sodišče pojasnilo, da v nasprotju z avtorji, ki lahko sami odločajo o priobčitvi svojih del javnosti (in jo celo preprečijo), izvajalcem in proizvajalcem fonogramov na podlagi člena 8(2) Direktive 92/100/EGS pripada le pravica do nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Ta pravica pa ima ekonomsko naravo. Eno bistvenih vprašanj v tej zadevi je bilo ali je predvajanje ambientalne glasbe s pomočjo fonogramov v navzočnosti pacientov v zasebni zobozdravstveni ordinaciji »priobčitev javnosti«, za katero bi moral uporabnik (zobozdravnik) plačati nadomestilo. Sodišče je v svoji obrazložitvi izpostavilo, da so stranke (zasebnega) zobozdravnika običajno določena omejena skupina posameznikov in da ne gre za »osebe na splošno«. Poleg tega je število oseb, ki so hkrati navzoče v ordinaciji zobozdravnika, običajno zelo majhno in je (tudi) zato izključeno iz pojma »javnosti«. Po mnenju sodišča zobozdravnik, ki predvaja ambientalno glasbo v navzočnosti svojih pacientov ne more razumno pričakovati, da se bo zaradi opisanega predvajanja glasbe število strank v njegovi ordinaciji povečalo, niti ne more povišati cene svojih storitev. Zaradi tega tovrstno predvajanje glasbe nima pridobitnega namena, saj se izvaja le v korist pacientov, ki imajo do njega dostop neodvisno od svoje volje. Sodišče je zaključilo, da brezplačno predvajanje fonogramov pacientom v ordinaciji zobozdravnika ni priobčitev javnosti v smislu člena 8(2) Direktive 92/100 in da takšno predvajanje glasbe proizvajalcem fonogramov ne daje pravice do nadomestila. V zadevi C-162/10 je sodišče obrazložilo, da je vloga hotelirja, ki v sobah za goste namesti TV ali radijske sprejemnike in jim posreduje radiodifuzni signal, ključnega pomena. Hotelir namreč s tem ravnanjem posreduje varovano delo novi javnosti, katero avtorji varovanega dela niso upoštevali, ko so njegovo uporabo dovolili s priobčitvijo prvotni javnosti. Brez hotelirjevega ukrepanja gostje hotela ne bi imeli dostopa do teh del oziroma fonogramov. Gostje hotela predstavljajo nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, saj je dostop teh gostov do hotela posledica njihove lastne izbire in je omejen le z nastanitveno kapaciteto hotela. Zato po presoji sodišča gostje hotela tvorijo dovolj veliko število oseb in jih je treba šteti za javnost. Omogočanje dostopa do radiodifuzno oddajanih del hotelskim gostom pomeni dodatno storitev, ki vpliva na raven tega hotela in na raven cene sob, torej ima gospodarske koristi. Zato je sodišče razsodilo, da je upravitelj hotela dolžan v skladu z 8(2) členom Direktive 2006/115/ES plačati pravično nadomestilo za priobčitev fonograma, ki ustreza njegovemu komercialnemu izkoriščanju. Enako velja za hotelirja, ki v sobah ne namesti TV ali radijskih sprejemnikov, ampak drugo napravo in fonograme v fizični ali digitalni obliki, ki jih je s tako napravo mogoče poslušati. Tudi tako ravnanje hotelirja je po mnenju sodišča priobčitev javnosti, za katero je treba plačati pravično nadomestilo.

Avtorsko pravoUrednistvo